Svet mrtvih

Mrtvo sonce sveti na nas

Ubite so naše sanje

Ničesar več ni kar bi nas gnalo

naj potopimo se vanje

Mrtve gore obdajajo dolino

v kateri se silimo živeti

Ne znamo več najti smisla

Ne znamo brez strahu umreti

Mrtva je luna in mrtvo nebo

Mrtev je zrak ki nas obdaja

Zapušča nas vse kar je živo

in sprašujemo se kdo nas izdaja

Zaslepljeni brez lastne pameti

ki je odletela na krilih keruba

se nikoli ne zavemo

da smo sami svoja lastna poguba

A morda nekoč

ko svet bo izbruhal naše bedarije

ko sonce spet bo oživelo

in dež razuma spet na nas se zlije

Morda takrat vstanemo od mrtvih

Morda se dvignemo iz dna

in končno spoznamo pravi jaz

sebe stvari in živega sveta

1:42 PM - 11/4/2005 - post comment