NEUSPELI IZLET V NEZNANO - sobota, 25. 6.

Sem si rekla že nekaj časa nazaj - ko sem se še potila nad zvezki in knjigami in se ubadala z maturo - presneto, ko bo tega konec, bom kar skenslala nekam za cel dan, enostavno zbrisala jo bom! In sem jo res. Že zjutraj sem vzela kolo in jo podurhala (z nabitim nahrbtnikom na hrbtu). Ampak fora je v tem, da sploh nisem šla za cel dan, ampak sem se vrnila že po treh urah. Celo meni, izrazito samotarskemu človeku, je postalo dolgčas ...?!?

8.50

Sedim pri mizici v počivališču nasproti Avio Pub-a. Že zdaj je zelo toplo. Namenjena sem v Postojno. O, strela jasna, kaj človek nikjer ne more imeti miru?! Zgleda, da se bo vsak drugi turist ustavil tukaj. Ko sem prišla sem, sta bila tu samo dva Avstrijca, zdaj pa se je nabralo že ne vem koliko avtov. No, pa kmalu ostanem spet sama z Avstrijcema. So jo drugi kar hitro popihali. Avstrijska teta jo je mahnila po potki navzdol nekam med zelenje. Morda gre lulat. Stric pa sedi pri mizi in si bogve kaj misli. Madonca, saj je že skoraj vroče. Bo treba sleči to volneno francosko jopico. Aha, tetka se vrača. Upajmo, da ni staknila kakšnega klopa. Jao, spet dva avta turistov. Stric s čikom v ustih. Tudi Avstrijec. Prisedel je k onima dvema.

Kaj ko bi se odpravila naprej? Knjižnica čaka ... Potem bom pa zginila proč od tega vrveža, nekam na samo, kjer bom lahko v miru brala ...

Aha, motorist. Iz Nemčije. Adijo vsi, jaz grem.

10.05

V Postojnski jami sem, sedim pri mizici blizu reke in počutim se, kot da sem na morju. Če odmislim račje gaganje, seveda. Prej sem se malo sprehodila tu naokoli in videla, da priprave na nocojšnji žur (beri praznovanje rojstnega dne Radia '94 in NTR) poteka že s polno paro. Vse polno šankov, odrov, nekih kamionov, miz, klopi in sploh vsega. Potem sem šla še gor, malo višje, malo pošnofat po kioskih in v trgovino s spominki. Nekam polno turistov, to pa res. Samo prodajalci se mi zdijo nekam zdolgočaseni. Zgleda, da nihče nič ne kupi. Razen mene, ki sem jih "odrešila" z nakupom razglednice in treh gladkih, pisanih kamenčkov.

Zdaj pa dovolj čenčanja; rabim malico. Jabolka. Bom vsaj malo olajšala ta nahrbtnik. Pa kaj vse sem stlačila vanj, da je tako težek ...?

P.S. Sranje, knjižnica je bila zaprta! Seveda, danes je praznik. Dobro, da imam eno knjigo s sabo. Levitan Vitomila Zupana. Vsaj križanke sem si lahko kupila v trgovini. Zadnje čase sem prav odvisna od njih. No, ok, zdaj pa jest.

11.10

Iz Postojnske jame sem odrinila trdno odločena, da najdem en plac, kamor bom počila svojo rit, kajti nahrbtnik je postal nevzdržno težak. Za štiri jabolka sem ga olajšala, pa je težji kot prej. No, priznam, da je kar pošteno nabit. In kolesariti s takšno kiblo na hrbtu ni ravno pasji kašelj.

Torej sem pri tistem počivališču v Rakitniku (ki je bilo spet nabito polno turistov, ajoj) zavila navzdol, po tisti poti, po kateri se je avstrijska tetka zjutraj odpravila - saj vemo, kam. In sem prišla do ene jase, kjer sem razgrnila svojo "deko". In ugotavljam, da postaja tako prijetno vroče, da se mi zaenkrat niti slučajno ne da pisat, hvala lepa ...

12.05

Hja, morda pa vse skupaj le ni tako preprosto. Uboga reva sem že doma, v tolažečem maminem naročju (no, malo pretiravam ...), kjer ugotavljam, da do celodnevnega izleta še presneto veliko manjka. Kaj pa vem, verjetno sem preveč lena ali pa samo do te mere družabna, da mi postane hudo dolgčas, če se čisto sama utaborim na neki jasi, kjer nameravam preživeti cel dan (!). V tem primeru mi očitno niti knjiga, moj najboljši prijatelj, ne more pomagati. Pa kaj, bilo je bolje kot nič. Morda še kdaj ponovim (no, ne bi ravno dala roke v ogenj ...). 

7:39 PM - 6/25/2005 - post comment