Včasih se mi zdi, da je nekaj hudo narobe s časom. Ali pa z mojim dojemanjem časa. Ampak to drugo je manj verjetno, ker opažam, da tudi drugi osebki okrog mene čas dojemajo zelo podobno kot jaz. Kar hočem povedati, je to, da čas drvi vedno hitreje. Sploh ga več ne dohitevam. Tedni, meseci kar letijo mimo, sploh ne vem, kdaj, kako ...?! Ugotavljam, da se že bližam koncu dveh desetletij svojega življenja in nimam pojma, kdaj se je to zgodilo. Ugotavljam, da bom čez dva meseca že študentka, da sem tako rekoč že odrasla, ampak jaz se ne počutim tako! Dvomim, da bom sploh kdaj zares odrasla. V srcu bom vedno ostala otročja, preprosta in naivna, čeprav se na zunaj to morda ne vidi, ker ta svet in način življenja od mene zahtevata resnost in odgovornost. Toda, če se vrnem k času, res se mi zdi, da nekam presneto hitro mineva! Nekaj bo že na tem. Slišala sem, da se čas zgošča, zato ga dojemamo povsem drugače kot so ga prejšnje generacije. Sicer si niti v sanjah ne predstavljam, kako naj bi to izledalo, namreč zgoščevanje časa, a to so pač druge dimenzije; vsega si mi ubogi ljudje res ne moremo predstavljati. Še posebno ob upoštevanju dejstva, da uporabljamo samo 10 % svojih možganov. Potemtakem smo še daleč prišli - kaj bi šele bilo, če bi svoje možgane uporabljali v celoti, tako kot se spodobi! Kdove ...

Danes sem očitno precej nagnjena k filozofiranju, ali, kot bi se izrazil moj brat, k filofiziranju. No, v bistvu sem k temu nagnjena neprestano, vsak trenutek svojega življenja, le da se mi ne da vedno teh filozofskih razglabljanj tudi zapisati, povedati ali kako drugače izraziti. Danes mi je celo uspelo. Saj je bil že čas, da kaj napišem semkaj ... Če pa komu preseda, pa naj ne bere ...  Saj vem, ta stavek bi morala napisati na začetku tega prispevka ...

1:15 PM - 8/9/2005 - post comment