Ze-be-me

Po mojem se bliža ledena doba. V sanjah me že preganjajo gigantski kupi snega, ledu, ogromne črede mamutov in še kaj. Ne pomnim, da bi me že kdaj v mojem (sicer kratkem) življenju avgusta zeblo. Odkar pomnim, sem nogavice sezula na zadnji šolski dan in jih zopet obula na prvi šolski dan, 1. septembra. Vmes jih nisem potrebovala. Zdaj bi mi stopala že zdavnaj odmrznila in odpadla, če jih ne bi obula. Prav tako ne pomnim, da bi že kdaj poleti morala cele dneve hoditi okrog v debeli majici z dolgimi rokavi. Pa kaj bluzim, če povem kratko in jedrnato: poleti mi je bilo vedno toplo in nikoli mraz. Če povem še bolj direktno: letos poletja NI. No, pustimo tistih par dni, ko je vreme dajalo vtis, da se bo pretegnilo s pretiranim izločanjem poletne vročine, ki pa je bila itak preveč kratkotrajna, da bi sploh pustila kakšen vtis. A kaj hočem drugega, kot se sprijazniti s tem? Tako ali tako sem si sama kriva, da si nisem pred rojstvom izbrala kakšnega toplejšega podnebja, v katerem bi mirno prebivala. Če sem si že naložila na rame to neizmerno privrženost poletni vročini.

Hja, vse se dogaja z nekim razlogom. Tudi to. A dokopati se do tega razloga - to pa je že druga stvar ...

12:49 PM - 8/12/2005 - post comment